Boris Pahor

Projekt izhaja iz hipoteze, da se v opusu pisatelja Borisa Pahorja (r. 1913) avtobiografski tekstni jaz izraža, konstruira in konstituira v treh modusih, ki privzemajo tri vrstno-žanrske oblike: pismo, dnevnik in roman. Te so v komplementarnem odnosu. Korespondenčni viri (na Pahorja naslovljena pisma drugih), ki predstavljajo dia- oz. poliloško komunikacijo na daljavo, sebstvo pisatelja izražajo zrcalno. Pisma, ki geografsko segajo v različne evropske dežele in na druge celine, potrjujejo pisateljevo živo navzočnost v družbi; so potrditev uspešnosti njegovega opravljenega poslanstva v večkulturnem okolju.

Do najrelevantnejših paradigmatskih premikov je v sodobnem raziskovanju dnevnikov in pisem, ki predstavljajo najzajetnejši del gradiva, prišlo v zadnjem tridesetletju, in sicer v okviru teorije ego dokumentov na področju kulturne zgodovine, medtem ko se je v literarni vedi pozornost na dokumentarno gradivo izraziteje zasukala v zadnji tretjini 20. st. z uveljavitvijo modernih kontekstualnih metod. Na področju empirične literarne znanosti (ELZ/ELW) je ekskluzivno obravnavo literarnega teksta zamenjala kompleksna obravnava literarnih dejavnosti produkcije, posredovanja in recepcije (Schmidt 1980/1991, 1992; Perenič 2010), s čimer so interpretativno vrednost pridobili zgodovinski viri, ki pri teh dejavnostih nastajajo in prek katerih literatura dobiva družbeno-kulturne razlagalne okvire.

Na sledi kulturnega obrata (Burke 2008, Bachmann-Medick 2016, Depkat, Pyta 2017) pa je za projekt posebej pomemben tisti segment avtobiografike, ki prek naslavljanja vprašanja meja med fikcijskim in nefikcijskim diskurzom pisanje Borisa Pahorja umešča v fluidni prostor med literarno vedo in zgodovino. Avtobiografija postane zbirna oznaka za več žanrov, od memoarov, dnevnika prek pisem do romana kot umetniške oblike, ki so v duhu novega historizma in kulturne zgodovine razumljeni kot vrste pripovednih besedil, ki služijo narativni reprezentaciji in konstrukciji posameznikovega sebstva v družbenih kontekstih.